V prihodnosti si želim izdati še kakšno
knjigo s tematiko, ki jo vsebuje zgodba Novi
Red.
V ta namen bom objavljal izseke iz bodoče
knjige, ki jo pišem.
To, kar objavljam spodaj ne bo celotna
zgodba (ta bo v knjigi)! Tu bodo samo deli zgodbe, ki si bodo logično
sledili in bodo na prvi pogled sklenjeni. Tako bo bolj zanimivo za
tiste, ki boste zgodbo spremljali na tej spletni strani.
KOPIRANJE PREPOVEDANO!
A počakajte na knjigo...
Redno obiskujte stran, upam da vas bo branje
pritegnilo in predvsem dalo kritično misel o vaši okolici!
Zgodba, ki se bo (ki se) nadaljuje spodaj je
postavljena 3 leta kasneje po dogodkih, ki jih opisujem v knjigi
Singularnost : Novi red.
21.1.2008
Naslov poglavja: Priprave
Jutranja
zarja ožema svilene rumene zavese, ki pokrivajo iz trenutka v trenutek
večjo površino bledozelenih gričev. Ti se ravnokar prebujajo iz
postelj pokritih z meglo. Diši po jutranji rosi. Pesmi prvih ptic
božajo drevesa, nekaterim pomagajo odpirati dišeče cvetove ter pognati
hranljive sokove po otrplih deblih navzgor. Na otip groba rjava skorja
lubja se zlije z plišasto mehkim krznom medveda, ki išče sladke jagode
in okusne črvičke v vdirajočih črnih gozdnih tleh. Pomlad je,
nekje v vzhodnejšem delu evropske celine.
Le
nekaj kilometrov stran za pleči razpotegnjenega hriba obzorje (kolikor
se ga vidi iz najvišjih stolpnic) ožema smog. Nebo pritiska k
tlom, kakor, da bi bilo utrujeno od bremena toksičnih izpustov, ki mu
krivijo preparelo hrbtenico. Majhne saje, temne kot oglje in drobne kot
raztrgane mušice mirno drsijo navzdol skozi težko gostoto zraka. Tik,
preden dosežejo tla, nekatere zaplešejo ples z avtomobilom: tik nad
karoserijo preskočijo njegovo streho, sledijo liniji gladkih jeklenih
oblin in se divje zavrtijo v zračnem vrtincu. Ta jih z vso silo po
končanem obratu spusti v brazde asfalta. A vse saje ne končajo tako.
Nekatere se izognejo asfaltu in se raje zažrejo v pročelja hiš, ki s
svojimi številnimi steklenimi očmi gledajo okolico do popolnosti
prirezanih dreves, napol pohojenih oskubljenih regratov mezečih iz
razpok tlakovcev, odprtih žil popolnega mesta, ki pod sabo duši
svetlobe željno površje.
V
glavni pisarni si župan mesta podpira z mišicami zategnjeno čelo. Žile
na roki izstopajo. Edino, kar je pri tej podobi umirjenega in
sproščenega je poročni prstan iz belega zlata. Urejeno osamljena
nostalgija sredi vrtinca trenutnih dogodkov, kažejo sence prihodnosti.
...
